Alpinist.si

Po aklimatizaciji in nekaj dnevih deževja je bil čas, da se spravimo splezat kaj bolj resnega. Z Mihom sva se spet podala proti avstrijskemu bivaku, ki je izhodišče tudi za smeri na severni strani Škare. V mislih sva imela smer po Severnem rebru Škare, ki je izgledala objektivno dokaj varna in nato morda prečenje celotnega grebena BezengijaNašpičena sva navila sva uro za ob 2h zjutraj in šla spat. Ko sva vstala pa se je meni pripetila nezgoda. Polil sem se z vrelo juho in staknil kar veliko opeklino pod komolcem. O plezanju seveda ni bilo govora, saj je opeklina izgledala precej grdo. Vsak verjetno z svojimi mislimi in bolečinami sva razočarana šla nazaj spat.

Čez dan sem ugotovil, da me opeklina ne boli in ne peče, ter da gibljivost roke ni zmanjšana, zato sva se vendarle naslednje jutro odpravila plezat. Okoli 3h sva se odpravila od bivaka. Malce presenečena nad svojo hitrostjo sva okoli pol štrih stala na vrhu Škare (5203 m). Za slabih 2000 m višinske razlike, od tega 1600 m smeri, sva potrebovala 12 ur in pol. Varovala sva se 7 raztežajev, ostalo sva plezala nenavezana. Z vrha sva sestopila po normalni smeri do 4900 m.n.m, tam postavila šotor in prespala. Ideja o prečenju je z mojo opeklino namreč šla po gobe pa tudi časa je zmanjkovalo.

Naslednje jutro sva lagodno vstala ob 6h in sestopila nazaj do avstrijskega bivaka, kjer so se tudi Jernej, Peter in Žiga ravno pripravljali za povratek v bazo. Še isti dan smo skupaj sestopili do baze.

Po prihodu v bazo Bezengi smo se že naslednji dan napotili na aklimatizacijo, saj je vreme kazalo dobro. Za aklimatizacijo smo si izbrali vrhove v okolici avstrijskega bivaka na koncu ledenika Bezengi. Mladci so naskočili Selly(4329 m) po SZ flanki in nadaljevali naprej po grebenu na Baškaausbaši (4471 m), Alenka, Miha, Uka, Nina in jaz pa zmo začeli malce bolj lahkotno na Pik Semenovskojo (4082 m).

Naslednji dan smo cilje nekako zamenjali. Mi smo se podali na Baškaausbaši iz juga (tokrat brez Uke), mladci pa na Pik Bezimeni. Ker smo planirali krajšo aklimatizacijo nam je zmanjkovalo hrane. Po štirih dneh kampiranja pri avstrijskem bivaku so se nam prikazovale že fatamorgane v obliki raznoraznih jedi, zato smo pospravili tabor in se vrnili v bazo.

Baza Bezengi je pravzaprav neke vrste počitniško naselje, ki je izhodišče za obiskovanje bližnjih gora. Sem hodijo predvsem ruski alpinisti plezat gore v okolici Bezengija, ki mu pravijo tudi mala Himalaja. Tu tudi potekajo nekakšne alpinistične šole, kjer se laiki lahko naučijo veščin gibanja po visokogorju in ledenikih.Alpinistična baza Bezengi, kot se uradno imenuje, ima skoraj vse. Menzo, bare, trgovino, ambulanto, savno, pisarno za konzultacije v zvezi z bližnjimi gorami, lastno reševalno enoto in seveda prostor za kampiranje, sobe in apartmaje. Nastanitev si izbereš sam glede na finančne zmožnosti in komoditeto, ki jo želiš. Je pa vse urejeno nekoliko po rusko, vendar vse deluje tako kot mora.

Pot do Rusije je bila res “zanimiva”. Zanimivo je postalo že v Ljubljani tik pred odhodom. Ravno ko se nas je vseh pet napakiralo v kombi, se je le-ta odločil da ne bo vžgal. Na srečo se je to zgodilo le nekaj 100 metrov stran od Mihovega mehanika in tako je bil naš odhod preložen le za kake pol ure.

Pot nas je vodila prek Hrvaške in Srbije. V Beogradu smo se jasno morali ustaviti na pleske in čevape ter poplakniti z nekaj piri. Nato smo nadaljevali prek Bolgarije in Romunije, kjer smo presenečeni ugotovili, da sta obe članici EU, čeprav ne dajeta takega vtisa. V Bukarešti nam je nato prijazni domačin pojasnil, da na delu naše načrtovane poti sploh ni ceste, zato smo morali nadaljevati prek Moldavije, čeprav smo se ji hoteli izogniti, saj smo slišali čudne zgodbe o tistih krajih. To napako smo drago plačali, saj smo morali podkupiti pol Moldavske carine, da smo se lahko prebili čez državo. V Moldaviji namreč vlada precejšna korupcija. Država se je razdelila in nastala je še ena država – Transnistria, ki pa jo ne najdeš na zemljevidih, saj ni mednarodno priznana. Zaradi tega dejstva je prehod mej dokaj težaven in če si tujec, te hoče vsak mejni uradnik obrati za nekaj denarja, če pa ne plačaš, ne moreš naprej.

Pot prek Ukrajine je minila brez večjih težav, razen tega, da smo ponoči skoraj povozili pijanega motorista, ki je povsem neosvetljen po sredini ceste porival svoj motor. Miha je svoj kombi preizkusil v Losovem testu in le za las zgrešil pijanega srečneža. Če bi ga zadel, ta gotovo ne bi preživel. Pa tudi nam se verjetno ne bi najbolje pisalo. No, kak kilometer naprej pa je nek drugi nesrečni motorist zaključil svoje življensko poslanstvo pod šleperjem.

Vstop v Rusijo je trajal kar nekaj ur, saj potrebuješ posebno zeleno karto, ker naša za Rusijo ne velja. Ni problema, kake 3-4 urice birokratskih igric in že smo bili v Rusiji. Za mejo so nas nato ustvili skorumpirani ruski policisti, ki so ugotovili, da je v naši zeleni karti, ki smo jo ravno uredili na meji, zapisana napačna številka motorja. Grozili so z zaplenitivijo kombija, da bodo priprli Miho, ustrelili Uko itd. Stvar je prišla že tako daleč, da smo klicali v Slovenijo na notranje ministrstvo in ruski konzulat v Moskvi. No, na koncu se je le pokazalo da hočejo podkupnino in da so z ustrahovanjem hoteli iztržiti čim več. Nekoliko kasneje nas je vendarle poklical naš konzul iz Moskve, vendar, ker smo stvar že rešili, smo le malo poklepetali, nas pa je pot vodila naprej mimo neštetih policijskih kontrol do Nalčika, ki je izhodišče za bazo v Bezengiju.

Po vsem doživetem, se je na koncu naše poti seveda spodobilo, da malo resetiramo naše možgane. V ta namen smo preizskusili večji del ruskih piv in noč prespali v “luksuznem” hotelu Alpinist. Naslednji dan sta se nam pridužili še Alenka in Nina, nato pa so nas skupaj prepeljali v bazo Bezengi. Odločitev, da se vračamo po drugi poti je bila med vsemi člani posadke soglasna.