Po aklimatizaciji in nekaj dnevih deževja je bil čas, da se spravimo splezat kaj bolj resnega. Z Mihom sva se spet podala proti avstrijskemu bivaku, ki je izhodišče tudi za smeri na severni strani Škare. V mislih sva imela smer po Severnem rebru Škare, ki je izgledala objektivno dokaj varna in nato morda prečenje celotnega grebena BezengijaNašpičena sva navila sva uro za ob 2h zjutraj in šla spat. Ko sva vstala pa se je meni pripetila nezgoda. Polil sem se z vrelo juho in staknil kar veliko opeklino pod komolcem. O plezanju seveda ni bilo govora, saj je opeklina izgledala precej grdo. Vsak verjetno z svojimi mislimi in bolečinami sva razočarana šla nazaj spat.
Čez dan sem ugotovil, da me opeklina ne boli in ne peče, ter da gibljivost roke ni zmanjšana, zato sva se vendarle naslednje jutro odpravila plezat. Okoli 3h sva se odpravila od bivaka. Malce presenečena nad svojo hitrostjo sva okoli pol štrih stala na vrhu Škare (5203 m). Za slabih 2000 m višinske razlike, od tega 1600 m smeri, sva potrebovala 12 ur in pol. Varovala sva se 7 raztežajev, ostalo sva plezala nenavezana. Z vrha sva sestopila po normalni smeri do 4900 m.n.m, tam postavila šotor in prespala. Ideja o prečenju je z mojo opeklino namreč šla po gobe pa tudi časa je zmanjkovalo.
Naslednje jutro sva lagodno vstala ob 6h in sestopila nazaj do avstrijskega bivaka, kjer so se tudi Jernej, Peter in Žiga ravno pripravljali za povratek v bazo. Še isti dan smo skupaj sestopili do baze.
Po prihodu v bazo Bezengi smo se že naslednji dan napotili na aklimatizacijo, saj je vreme kazalo dobro. Za aklimatizacijo smo si izbrali vrhove v okolici avstrijskega bivaka na koncu ledenika Bezengi. Mladci so naskočili Selly(4329 m) po SZ flanki in nadaljevali naprej po grebenu na Baškaausbaši (4471 m), Alenka, Miha, Uka, Nina in jaz pa zmo začeli malce bolj lahkotno na Pik Semenovskojo (4082 m).
Naslednji dan smo cilje nekako zamenjali. Mi smo se podali na Baškaausbaši iz juga (tokrat brez Uke), mladci pa na Pik Bezimeni. Ker smo planirali krajšo aklimatizacijo nam je zmanjkovalo hrane. Po štirih dneh kampiranja pri avstrijskem bivaku so se nam prikazovale že fatamorgane v obliki raznoraznih jedi, zato smo pospravili tabor in se vrnili v bazo.
Baza Bezengi je pravzaprav neke vrste počitniško naselje, ki je izhodišče za obiskovanje bližnjih gora. Sem hodijo predvsem ruski alpinisti plezat gore v okolici Bezengija, ki mu pravijo tudi mala Himalaja. Tu tudi potekajo nekakšne alpinistične šole, kjer se laiki lahko naučijo veščin gibanja po visokogorju in ledenikih.Alpinistična baza Bezengi, kot se uradno imenuje, ima skoraj vse. Menzo, bare, trgovino, ambulanto, savno, pisarno za konzultacije v zvezi z bližnjimi gorami, lastno reševalno enoto in seveda prostor za kampiranje, sobe in apartmaje. Nastanitev si izbereš sam glede na finančne zmožnosti in komoditeto, ki jo želiš. Je pa vse urejeno nekoliko po rusko, vendar vse deluje tako kot mora.