Že v petek 15.2.2008 sva se podala v Možnico in prespala v Bivaku pri Počitniškem domu Možnica (nekoč kasarna) naslednji dan pa še pred svitom odkorakala proti vstopu smeri. Smer se začne z dvema raztežajema strmega snega, sledi 7 lažjih snežnih raztečajev (največ do 60°). Potem pa sledita dva skalna raztežaja, kjer je potrebno predvsem veliko iznajdljivosti (V UIAA). Do vrha so še 4 lažji kombinirani raztežaji, ki pa so predvsem orientacijsko zahtevni.

Naju je noč ujela dva raztežaja pod vrhom, kjer sva se odločila bivakirati v udobni luknji pod kaminom, saj v temi nisva uspela ugotoviti kje pelje prehod iz stene. Noč sva še kar udobno predrgetala glede na to, da je bilo kar mraz in da nisva imela spalnih vreč.

Naslednji dan sva po dveh raztežajih izstopila na toplo sonce in sestopila do Bovca. Doživela sva pravo alpinistično avanturo v samotnem ambientu z praktično vsem kar lahko ponudi velika smer.

Smer Ne joči Peter sta Blaž Stres in Peter Mežnar splezala že pred 13 leti, po tem pa ni doživela baje še nobene ponovitve. Smer je dobila tako ime, ker je med prvim vzponom Petru padel kamen na glavo.

Smer se nahaja v Možnici, v severnem ostenju Vrha ribežnov oz. nekoliko bolj desno v grebenu Vrha polic in je visoka okoli 700 metrov. Odlikuje jo zelo logična linija, v zgornjem delu pa so prehodi orientacijsko zahtevnejši, ker se smer loči od očitnih kaminov.

Smer je res odbita. Zelo strma in izpostavljena, prevladujejo pa sive plošče. V smeri je kar nekaj klinov, vendar bi se zaradi izpostavljenosti povsem prilegel še kakšen. Smer ne sledi ravno očitnim naravnim prehodom, zato je obvezna dobra skica. Skica v Miheličevih Slovenskih stenah ni točna zato sva si pomagala z Lorijevo. Da ne bi šlo vse gladko je Mihatu po nekaj raztežajih le-ta odletela proti vznožju stene. K sreči je bila v smeri še ena naveza s pomočjo katere sva nato našla prehode do vrha. Smer sva plezala 10 ur, očitno je neuplezanost naredila svoje.

Po opravljenem vzponu sem na podlagi skice ter mojega in Mihovega spomina narisal novo, ki bo morda pomagala naslednjim ponavljalcem. Prav pa pride tudi fotografija z vrisom stene.

• Fotografija (Aljaž Anderle)
• Fotografija (Nejc Česen)
• Skica smeri Črni biser v Travniku

Ker je bilo vreme dobro smo se po dnevu počitka z gondolami in žičnicami prepeljali do sodčkov na 3900 m.n.m. Ponoči med 1h in 2h se nas je vseh trinajst odpravilo proti vrhu, tudi Uka. Vse bolj ko se je bližalo jutro so iz raznoraznih koč, kontejnerjev, šotorov itd. prikazovale nove lučke, ki so se vzpenjale proti vrhu. V nekem trenutku je pobočje Elbrusa izgledalo kot bojna fronta. En kup ljudi, ki se premika proti vrhu, med njimi pa ratraki, ki prevažajo bolj lene do višine 4600 m.n.m od koder nadaljujejo proti vrhu. Vse skupaj je bilo začinjeno še z smradom, ki so ga ustvarjali ratraki z svojimi motorji. Bilo je kar hladno, a smo vztrajno štamfali proti vrhu. Ne vsi skupaj, a vendar, smo vsi iz naše skupini prišli do vrha in nato hitro sestopili nazaj do sodčkov ter po krajšem počitku z gondolo nazaj v dolino.

Elbrus si bom zapomnil predvsem po umazaniji in gužvi. Okoli sodčkov je ogromno razmetanega železja in drugih smeri. Na samem hribu je nekoliko bolje. Nasploh sem dobil občutek, da imajo slovanski narodi bolj malo občutka za čistoto okolja.

Po dveh dneh počitka je prišel prevoz, ki nas je prepeljal nazaj v Nalčik, od tam pa se nas je peterica vrnila v Slovenijo z kombijem, ostali pa z avionom. Z kombijem smo se tokrat vračali prek Ukrajine in Madžarske. Pot je tokrat minila brez pretresov.

Tako smo zaključili odpravo v počastitev 30-letnice ustanovitve Alpinističnega odseka Rašica. Glede na cilje, ki smo si jih zastavili je vse skupaj kar lepo uspelo.

Čez dan sem ugotovil, da me opeklina ne boli in ne peče, ter da gibljivost roke ni zmanjšana, zato sva se vendarle naslednje jutro odpravila plezat. Okoli 3h sva se odpravila od bivaka. Malce presenečena nad svojo hitrostjo sva okoli pol štrih stala na vrhu Škare (5203 m). Za slabih 2000 m višinske razlike, od tega 1600 m smeri, sva potrebovala 12 ur in pol. Varovala sva se 7 raztežajev, ostalo sva plezala nenavezana. Z vrha sva sestopila po normalni smeri do 4900 m.n.m, tam postavila šotor in prespala. Ideja o prečenju je z mojo opeklino namreč šla po gobe pa tudi časa je zmanjkovalo.

Naslednje jutro sva lagodno vstala ob 6h in sestopila nazaj do avstrijskega bivaka, kjer so se tudi Jernej, Peter in Žiga ravno pripravljali za povratek v bazo. Še isti dan smo skupaj sestopili do baze.

Naslednji dan smo cilje nekako zamenjali. Mi smo se podali na Baškaausbaši iz juga (tokrat brez Uke), mladci pa na Pik Bezimeni. Ker smo planirali krajšo aklimatizacijo nam je zmanjkovalo hrane. Po štirih dneh kampiranja pri avstrijskem bivaku so se nam prikazovale že fatamorgane v obliki raznoraznih jedi, zato smo pospravili tabor in se vrnili v bazo.

Baza Bezengi je pravzaprav neke vrste počitniško naselje, ki je izhodišče za obiskovanje bližnjih gora. Sem hodijo predvsem ruski alpinisti plezat gore v okolici Bezengija, ki mu pravijo tudi mala Himalaja. Tu tudi potekajo nekakšne alpinistične šole, kjer se laiki lahko naučijo veščin gibanja po visokogorju in ledenikih.Alpinistična baza Bezengi, kot se uradno imenuje, ima skoraj vse. Menzo, bare, trgovino, ambulanto, savno, pisarno za konzultacije v zvezi z bližnjimi gorami, lastno reševalno enoto in seveda prostor za kampiranje, sobe in apartmaje. Nastanitev si izbereš sam glede na finančne zmožnosti in komoditeto, ki jo želiš. Je pa vse urejeno nekoliko po rusko, vendar vse deluje tako kot mora.