Pot nas je vodila prek Hrvaške in Srbije. V Beogradu smo se jasno morali ustaviti na pleske in čevape ter poplakniti z nekaj piri. Nato smo nadaljevali prek Bolgarije in Romunije, kjer smo presenečeni ugotovili, da sta obe članici EU, čeprav ne dajeta takega vtisa. V Bukarešti nam je nato prijazni domačin pojasnil, da na delu naše načrtovane poti sploh ni ceste, zato smo morali nadaljevati prek Moldavije, čeprav smo se ji hoteli izogniti, saj smo slišali čudne zgodbe o tistih krajih. To napako smo drago plačali, saj smo morali podkupiti pol Moldavske carine, da smo se lahko prebili čez državo. V Moldaviji namreč vlada precejšna korupcija. Država se je razdelila in nastala je še ena država – Transnistria, ki pa jo ne najdeš na zemljevidih, saj ni mednarodno priznana. Zaradi tega dejstva je prehod mej dokaj težaven in če si tujec, te hoče vsak mejni uradnik obrati za nekaj denarja, če pa ne plačaš, ne moreš naprej.

Pot prek Ukrajine je minila brez večjih težav, razen tega, da smo ponoči skoraj povozili pijanega motorista, ki je povsem neosvetljen po sredini ceste porival svoj motor. Miha je svoj kombi preizkusil v Losovem testu in le za las zgrešil pijanega srečneža. Če bi ga zadel, ta gotovo ne bi preživel. Pa tudi nam se verjetno ne bi najbolje pisalo. No, kak kilometer naprej pa je nek drugi nesrečni motorist zaključil svoje življensko poslanstvo pod šleperjem.

Vstop v Rusijo je trajal kar nekaj ur, saj potrebuješ posebno zeleno karto, ker naša za Rusijo ne velja. Ni problema, kake 3-4 urice birokratskih igric in že smo bili v Rusiji. Za mejo so nas nato ustvili skorumpirani ruski policisti, ki so ugotovili, da je v naši zeleni karti, ki smo jo ravno uredili na meji, zapisana napačna številka motorja. Grozili so z zaplenitivijo kombija, da bodo priprli Miho, ustrelili Uko itd. Stvar je prišla že tako daleč, da smo klicali v Slovenijo na notranje ministrstvo in ruski konzulat v Moskvi. No, na koncu se je le pokazalo da hočejo podkupnino in da so z ustrahovanjem hoteli iztržiti čim več. Nekoliko kasneje nas je vendarle poklical naš konzul iz Moskve, vendar, ker smo stvar že rešili, smo le malo poklepetali, nas pa je pot vodila naprej mimo neštetih policijskih kontrol do Nalčika, ki je izhodišče za bazo v Bezengiju.

Po vsem doživetem, se je na koncu naše poti seveda spodobilo, da malo resetiramo naše možgane. V ta namen smo preizskusili večji del ruskih piv in noč prespali v “luksuznem” hotelu Alpinist. Naslednji dan sta se nam pridužili še Alenka in Nina, nato pa so nas skupaj prepeljali v bazo Bezengi. Odločitev, da se vračamo po drugi poti je bila med vsemi člani posadke soglasna.

Kavkaz smo izbrali, ker je cenovno ugoden in ker ima različno težavne hribe. Na ta način se bo za vsakega našlo nekaj saj področje omogoča tako lažje pristope, kot tudi težavnejše smeri na vrhove malo nad 5000 m.n.v. Večji del časa bomo preživeli v dolini Bezengi, zadnji teden pa bomo nekoliko bolj turistično poskusili osvojiti najvišji vrh Kavkaza – Elbrus.

Večina gre na pot z avionom, pet mandeljcev pa se nas bo podalo na “roadtrip” z Mihovim kombijem. Pot zna biti še zanimiva.