Objave od Avgust 2007 ↓
29. Avgust, 2007 — Vzponi
V nedeljo sva se z Mihom podala v Travnik plezat Črni biser. V zadnjem času je to postala prava klasika in smer doživlja veliko ponovitev. Tudi midva sva se podala malo uplezavat, saj sva oba še nekoliko nerodna po poletju z bolj malo skalne plezarije.
Smer je res odbita. Zelo strma in izpostavljena, prevladujejo pa sive plošče. V smeri je kar nekaj klinov, vendar bi se zaradi izpostavljenosti povsem prilegel še kakšen. Smer ne sledi ravno očitnim naravnim prehodom, zato je obvezna dobra skica. Skica v Miheličevih Slovenskih stenah ni točna zato sva si pomagala z Lorijevo. Da ne bi šlo vse gladko je Mihatu po nekaj raztežajih le-ta odletela proti vznožju stene. K sreči je bila v smeri še ena naveza s pomočjo katere sva nato našla prehode do vrha. Smer sva plezala 10 ur, očitno je neuplezanost naredila svoje.
Po opravljenem vzponu sem na podlagi skice ter mojega in Mihovega spomina narisal novo, ki bo morda pomagala naslednjim ponavljalcem. Prav pa pride tudi fotografija z vrisom stene.
6. Avgust, 2007 — Vzponi
Proti koncu odpravice smo imeli splaniran še en teden za vzpon na Elbrus. Predvsem zato, ker je Elbrus pač najvišji vrh Kavkaza. Elbrus je precej oddaljen od Bezengija zato so nas odpeljali nazaj v Nalčik od tam pa v dolino, ki je izhodišče za Elbrus.
Ker je bilo vreme dobro smo se po dnevu počitka z gondolami in žičnicami prepeljali do sodčkov na 3900 m.n.m. Ponoči med 1h in 2h se nas je vseh trinajst odpravilo proti vrhu, tudi Uka. Vse bolj ko se je bližalo jutro so iz raznoraznih koč, kontejnerjev, šotorov itd. prikazovale nove lučke, ki so se vzpenjale proti vrhu. V nekem trenutku je pobočje Elbrusa izgledalo kot bojna fronta. En kup ljudi, ki se premika proti vrhu, med njimi pa ratraki, ki prevažajo bolj lene do višine 4600 m.n.m od koder nadaljujejo proti vrhu. Vse skupaj je bilo začinjeno še z smradom, ki so ga ustvarjali ratraki z svojimi motorji. Bilo je kar hladno, a smo vztrajno štamfali proti vrhu. Ne vsi skupaj, a vendar, smo vsi iz naše skupini prišli do vrha in nato hitro sestopili nazaj do sodčkov ter po krajšem počitku z gondolo nazaj v dolino.
Elbrus si bom zapomnil predvsem po umazaniji in gužvi. Okoli sodčkov je ogromno razmetanega železja in drugih smeri. Na samem hribu je nekoliko bolje. Nasploh sem dobil občutek, da imajo slovanski narodi bolj malo občutka za čistoto okolja.
Po dveh dneh počitka je prišel prevoz, ki nas je prepeljal nazaj v Nalčik, od tam pa se nas je peterica vrnila v Slovenijo z kombijem, ostali pa z avionom. Z kombijem smo se tokrat vračali prek Ukrajine in Madžarske. Pot je tokrat minila brez pretresov.
Tako smo zaključili odpravo v počastitev 30-letnice ustanovitve Alpinističnega odseka Rašica. Glede na cilje, ki smo si jih zastavili je vse skupaj kar lepo uspelo.
5. Avgust, 2007 — Vzponi
Po aklimatizaciji in nekaj dnevih deževja je bil čas, da se spravimo splezat kaj bolj resnega. Z Mihom sva se spet podala proti avstrijskemu bivaku, ki je izhodišče tudi za smeri na severni strani Škare. V mislih sva imela smer po Severnem rebru Škare, ki je izgledala objektivno dokaj varna in nato morda prečenje celotnega grebena BezengijaNašpičena sva navila sva uro za ob 2h zjutraj in šla spat. Ko sva vstala pa se je meni pripetila nezgoda. Polil sem se z vrelo juho in staknil kar veliko opeklino pod komolcem. O plezanju seveda ni bilo govora, saj je opeklina izgledala precej grdo. Vsak verjetno z svojimi mislimi in bolečinami sva razočarana šla nazaj spat.
Čez dan sem ugotovil, da me opeklina ne boli in ne peče, ter da gibljivost roke ni zmanjšana, zato sva se vendarle naslednje jutro odpravila plezat. Okoli 3h sva se odpravila od bivaka. Malce presenečena nad svojo hitrostjo sva okoli pol štrih stala na vrhu Škare (5203 m). Za slabih 2000 m višinske razlike, od tega 1600 m smeri, sva potrebovala 12 ur in pol. Varovala sva se 7 raztežajev, ostalo sva plezala nenavezana. Z vrha sva sestopila po normalni smeri do 4900 m.n.m, tam postavila šotor in prespala. Ideja o prečenju je z mojo opeklino namreč šla po gobe pa tudi časa je zmanjkovalo.
Naslednje jutro sva lagodno vstala ob 6h in sestopila nazaj do avstrijskega bivaka, kjer so se tudi Jernej, Peter in Žiga ravno pripravljali za povratek v bazo. Še isti dan smo skupaj sestopili do baze.
