10. Marec, 2008 — Vzponi
Sreda februarja je obetala lepo vreme in dokaj dobre snežne razmere v naših gorah. Z Blažem Stresom sva se že večkrat dogovarjala za plezarijo pa nikoli nisva šla plezat kaj konkretnega razen enkrat Sinji slap. Sam ravno nisem imel neke konkretne ideje za smer, zato je Blaž predlagal smer, ki jo je že večkrat šel poskušat in ogledovat pa nikoli ni ponujala dovolj dobrih razmer za zimski vzpon.
Že v petek 15.2.2008 sva se podala v Možnico in prespala v Bivaku pri Počitniškem domu Možnica (nekoč kasarna) naslednji dan pa še pred svitom odkorakala proti vstopu smeri. Smer se začne z dvema raztežajema strmega snega, sledi 7 lažjih snežnih raztečajev (največ do 60°). Potem pa sledita dva skalna raztežaja, kjer je potrebno predvsem veliko iznajdljivosti (V UIAA). Do vrha so še 4 lažji kombinirani raztežaji, ki pa so predvsem orientacijsko zahtevni.
Naju je noč ujela dva raztežaja pod vrhom, kjer sva se odločila bivakirati v udobni luknji pod kaminom, saj v temi nisva uspela ugotoviti kje pelje prehod iz stene. Noč sva še kar udobno predrgetala glede na to, da je bilo kar mraz in da nisva imela spalnih vreč.
Naslednji dan sva po dveh raztežajih izstopila na toplo sonce in sestopila do Bovca. Doživela sva pravo alpinistično avanturo v samotnem ambientu z praktično vsem kar lahko ponudi velika smer.
Smer Ne joči Peter sta Blaž Stres in Peter Mežnar splezala že pred 13 leti, po tem pa ni doživela baje še nobene ponovitve. Smer je dobila tako ime, ker je med prvim vzponom Petru padel kamen na glavo.
Smer se nahaja v Možnici, v severnem ostenju Vrha ribežnov oz. nekoliko bolj desno v grebenu Vrha polic in je visoka okoli 700 metrov. Odlikuje jo zelo logična linija, v zgornjem delu pa so prehodi orientacijsko zahtevnejši, ker se smer loči od očitnih kaminov.
29. Avgust, 2007 — Vzponi
V nedeljo sva se z Mihom podala v Travnik plezat Črni biser. V zadnjem času je to postala prava klasika in smer doživlja veliko ponovitev. Tudi midva sva se podala malo uplezavat, saj sva oba še nekoliko nerodna po poletju z bolj malo skalne plezarije.
Smer je res odbita. Zelo strma in izpostavljena, prevladujejo pa sive plošče. V smeri je kar nekaj klinov, vendar bi se zaradi izpostavljenosti povsem prilegel še kakšen. Smer ne sledi ravno očitnim naravnim prehodom, zato je obvezna dobra skica. Skica v Miheličevih Slovenskih stenah ni točna zato sva si pomagala z Lorijevo. Da ne bi šlo vse gladko je Mihatu po nekaj raztežajih le-ta odletela proti vznožju stene. K sreči je bila v smeri še ena naveza s pomočjo katere sva nato našla prehode do vrha. Smer sva plezala 10 ur, očitno je neuplezanost naredila svoje.
Po opravljenem vzponu sem na podlagi skice ter mojega in Mihovega spomina narisal novo, ki bo morda pomagala naslednjim ponavljalcem. Prav pa pride tudi fotografija z vrisom stene.
6. Avgust, 2007 — Vzponi
Proti koncu odpravice smo imeli splaniran še en teden za vzpon na Elbrus. Predvsem zato, ker je Elbrus pač najvišji vrh Kavkaza. Elbrus je precej oddaljen od Bezengija zato so nas odpeljali nazaj v Nalčik od tam pa v dolino, ki je izhodišče za Elbrus.
Ker je bilo vreme dobro smo se po dnevu počitka z gondolami in žičnicami prepeljali do sodčkov na 3900 m.n.m. Ponoči med 1h in 2h se nas je vseh trinajst odpravilo proti vrhu, tudi Uka. Vse bolj ko se je bližalo jutro so iz raznoraznih koč, kontejnerjev, šotorov itd. prikazovale nove lučke, ki so se vzpenjale proti vrhu. V nekem trenutku je pobočje Elbrusa izgledalo kot bojna fronta. En kup ljudi, ki se premika proti vrhu, med njimi pa ratraki, ki prevažajo bolj lene do višine 4600 m.n.m od koder nadaljujejo proti vrhu. Vse skupaj je bilo začinjeno še z smradom, ki so ga ustvarjali ratraki z svojimi motorji. Bilo je kar hladno, a smo vztrajno štamfali proti vrhu. Ne vsi skupaj, a vendar, smo vsi iz naše skupini prišli do vrha in nato hitro sestopili nazaj do sodčkov ter po krajšem počitku z gondolo nazaj v dolino.
Elbrus si bom zapomnil predvsem po umazaniji in gužvi. Okoli sodčkov je ogromno razmetanega železja in drugih smeri. Na samem hribu je nekoliko bolje. Nasploh sem dobil občutek, da imajo slovanski narodi bolj malo občutka za čistoto okolja.
Po dveh dneh počitka je prišel prevoz, ki nas je prepeljal nazaj v Nalčik, od tam pa se nas je peterica vrnila v Slovenijo z kombijem, ostali pa z avionom. Z kombijem smo se tokrat vračali prek Ukrajine in Madžarske. Pot je tokrat minila brez pretresov.
Tako smo zaključili odpravo v počastitev 30-letnice ustanovitve Alpinističnega odseka Rašica. Glede na cilje, ki smo si jih zastavili je vse skupaj kar lepo uspelo.
